Prevajanje imam v krvi

Prevajanje je bilo nekaj, s čimer sta se ukvarjala že moja oče in mama, pa tudi ena mojih babic je govorila kar štiri jezike – prevajanje v njenih časih sicer še ni bilo tako razvit posel kot danes, a kadar so bili v podjetju, kjer je delala, na obisku tujci, so jo ravno tako poklicali za prevajanje. Babica si tega, kako poteka prevajanje danes, verjetno niti zamisliti ni mogla – nenazadnje se je prevajanje še posebej razmahnilo z globalizacijo in elektronskimi mediji, o katerih v njenih časih niti še sanjali niso.
Kakor koli, od malih nog sem vedela, da me veseli prav prevajanje. Opazovala sem očeta in mamo pri delu in nekako mi je zlezlo pod kožo. Ker je mama z mano od malih nog govorila Angleško, oče pa Italijansko, sem se obeh jezikov naučila hkrati s slovenskim. In tako so italijanski prevodi in angleški prevodi kmalu postali zame prava rutina.

Prevajanje zahteva izpopolnjevanje

Kljub temu, da me je prevajanje spremljalo od malih nog in sem omenjena jezika kasneje tudi doštudirala, pa prevajanje vedno zahteva tudi dodatno učenje. V gimnaziji sem letnik šolanja opravila v ZDA, študijske počitnice pa sem dvakrat preživela v Italiji. Prepričana sem namreč, da prevajalci za kakovostno prevajanje ne potrebujejo samo dobrega znanja jezika, temveč tudi izkušnjo tega, kako se ta uporablja v realnosti in v domačem okolju. Poleg tega je za prevajanje v večini primerov potrebno tudi poznavanje kulture naroda, katerega jezik prevajaš. Če že ne za klasično pisno prevajanje, pa za ustno prevajanje oziroma tolmačenje. Tudi sedaj, ko je prevajanje moja služba, se ravno zaradi tega vsake toliko odločim za študijski dopust – v Italiji, Angliji ali ZDA in v Španiji. Ja, tudi prevajanje Španščine je moje delo – jezik se mi je zdel enostaven, in sem se ga pač naučila. Poleg tega se seveda večkrat udeležim tudi strokovnih delavnic in seminarjev, kajti prevajanje zagotovo ni delo, pri katerem bi lahko zaspal na lovorikah.

Prevajanje v OZN ni sanjska služba

Kadar ljudje izvedo, da je moje delo prevajanje, je njihova reakcija precej smešna. Vsi namreč mislijo, da prevajalci prevajamo zgolj knjige, ter želimo vsi postati tolmači v OZN. Pa pravzaprav ni tako. Prevajanje v OZN z veseljem prepustim komu drugemu, saj sem mnenje, da je prevajanje lahko kakovostno le, če prevajaš o stvareh, ki te zanimajo. In nekaterih prevajanje »prazne slame« v OZN pač ne privlači, tako kot jih na primer tudi ne politika EU. Raje imamo prevajanje prijetnejših tem. In ravno tako nas vseh ne zanima prevajanje knjig. Sama nisem prevedla še prav nobene (razen, če bi šteli dva prevoda slikanic, kjer pa je šlo bolj za uslugo znanki – in vsega skupaj je bilo za dve slikanici dve strani besedila). Tudi prevajanje knjig naj bo za tiste, ki jim je literatura v veselje. Sama pa sem povsem zadovoljna, da skrbim za prevajanje v veliki korporaciji, ki deluje na področju živilske industrije. Ja … Čokolada in podobne stvari. To pa mi je blizu.